JAZ IN MOJ OBRAZ

Jaz sem Ti in Ti si Jaz.

Pozdravljen naključni / načrtni obiskovalec moje spletne strani - Pisarka Simona.

Hmmm … kdo sem Jaz?
Pa Jaz sem Ti in Ti si Jaz.
Imava sicer različen obraz, drugače pa nekako slutim, da sva si podobna.
Si Ti tisti, ki v svojih globinah hrepeniš, loviš, želiš, se bojiš, bežiš, strmiš …?
Ali pa si Ti tisti, ki se od smeha tolčeš po kolenih, se radostiš, jočeš, jeziš, si posmehljiv, kdaj pa kdaj zamerljiv … ?

Zanimivo, tudi Jaz vse to počnem. In kaj zdaj? Karkoli bom napisala o sebi, bo nekaj, kar vidim, čutim, tipam, okušam, slišim in Ljubim Jaz. Točno to.

Nekdo me vidi tako, drugi razume tako, tretji sliši tako, četrti pa ima možnost, da se me dotakne točno tako. Vsak drugače, vsak po svoje.

Ti pa bi me skozi svoja očala spet dojel po svoje, drugače.

Ker si drugačen, kar je super, ker se zato lahko drug od drugega učiva.

Zato pa bo bolje, da si svojo sliko ustvariš sam. Kako? Tako.
Mogoče se bova kdaj srečala, mogoče tudi ne. Za začetek pa me lahko začutiš skozi mojo knjigo. In spoznaš, kje vse sem iskala Ljubezen, kje vse mi je Življenje zagodlo, me učilo in vzpodbudilo, da grem naprej.
In to vsak dan znova, samo s pogledom usmerjenim proti Soncu.

Če te zanima ali je pot težka ali lahka,
• kdo vse ti v resnici v Življenju stoji ob strani,
• kje vse se skriva Ljubezen,
• ali naravno zdravljenje deluje in kdaj,
• ali je »Ponovna povezava« alternativno zdravljenje, ki nadkrili vsa ostala,
potem ni »šment«, da med vrsticami knjige VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA nebi našel tudi sebe.

Namreč, pisala sem iz svojih najglobljih tolmunov, iskreno in predvsem pogumno.
Ob tem pa sem se opirala na lastne izkušnje, znanje in intuicijo.

Prav intuiciji sem vsaki dan bolj hvaležna, da mi kaže možne poti, za katere sem bila še pred letom dni slepa. Ni slabo, ko začneš samemu sebi zaupati, si končno prisluhneš, se pohvališ in tudi objameš.

Kako sem se do teh spoznanj dokopala, vam razkrivajo tančice mojega romana, prežetega z neskončno globino Ljubezni.

Da pa ne bom preveč skrivnostna, prilagam odlomek iz zapisa, ki je nastal med zvezdami v trenutku mojega rojstva. Tako ti ne morem predočiti pristranskosti, samovšečnosti, samohvale in kar je še teh priponk za ljudi, ki sami sebe Ljubimo, Spoštujemo in cenimo Življenje točno takšno kot je!

Na kratko, zaupamo Življenju, ker smo se naučili prisluhniti samemu Sebi!

(delček osebnega horoskopa Pisarke Simone)
»Imaš izjemno razvito intuicijo. Odlikuje te neverjeten spomin - in bi te lahko opredelili kot leksikon na dveh nogah. Zaključuješ intuitivno, zato pa neverjetno precizno in prodorno. Deluješ kaotično in takšna oseba tudi si, pogosto se utapljaš v sanjah in vizijah, a zato lahko naenkrat, v trenutku, v posebnem navdihu, spoznaš vesoljne resnice in bistva stvari. Imaš izjemen talent za vse umetniške, pa tudi socialne poklice (zaradi velikega razumevanja drugih in sproščenosti ter zaupanja, s katerima navdajaš zadržanejše od sebe). Ni treba posebej poudariti, da si izredno občutljiva oseba.«

SIMONA

Raziskovalka življenja

Odsev raziskovalke Življenja!

Čudna so pota Gospodova!

Če hočeš biti močan,
premagaj samega sebe.

SPOMNIM SE!
»TVOJEGA POGLEDA«

Spomnim se »tistega« pogleda! No, saj se jih spomnim prav veliko. O vsakem bi lahko zapisala svojo zgodbo.

            Ampak prav tisti me je begal skozi vse leto. Kateri in zakaj, boš mogoče pomislil? Pa preberi …
Hja, nikakor si ga nisem znala razložiti. Zame je bil uganka in zanka v katero sem se vedno znova in znova ujela. Še posebej takrat, ko sem razmišljala o tebi.
Tako je! Razmišljala iz ne slutenih vrelcev svoje duše in največje globine svojega srca. Vsak dan znova, vsak dan posebej! Ni minil dan, da ne bi mislila nate.
Z ljubeznijo!
Ampak ne gre na kratko.
Z ljubeznijo, ki jo nosim v tem hrepenečem srcu samo zate.

            Seveda je v mojem srcu veliko ljubezni, za veliko ljudi. Občutim jo vsakič znova, ko se me nekdo ali nekaj dotakne na meni ljubi način.

            Ljubezen namenjena le tebi, pa ni primerljiva v tem Vesolju z ničemer in z nobeno drugo.
In ko me v trenutku preplavi prav ta ljubezen, se spomnim. »Tistega« pogleda, ki ga nisem razumela prav do danes. Točno do danes 8. julija 2015.

            Pogled, ki sem ga tolikokrat podoživela in se spraševala: »Kaj je bilo takrat zapisano v njem? Zakaj ga nisem spregledala?«

            Namenil si mi ga 20. avgusta 2014.
Ja, ta moj spomin. Za nekatere stvari preluknjan, ko se včasih ne spomnim, kaj sem pretekli dan jedla, koga srečala, kaj delala, pa mi včasih postreže s točnostjo do minute, da ne rečem sekunde natančno. Saj bi lahko zapisala še uro in bila neumnica brez primere. Trapasta pred samo seboj, če že pozabim na vse ostale.
Ki me občasno pogledajo postrani in komentirajo: »Pa kaj še vedno pišeš o Njem?« »Kaj boš že enkrat pozabila?« »Šla naprej …?« »Iskala poglede drugih, drugje?«

            »Saj bi!« »Saj bom!«, jim odgovarjam. In si mislim: »Pač ne razumejo!«, da ima ljubezen sto obrazov, več stopenj, stopinj, ravni, nivojev, aspektov … in še bi lahko naštevala. A se ne trudim več. Ker ne razumejo. Mogoče nikoli ne bodo. Kaj potem!

            Kje sem že ostala? Torej, »tisti« pogled, ki sem ga z izjemno natančnostjo shranila v svoj spomin in je plaval po moji notranjosti vse do danes.
Ampak danes sem rešila uganko. Pa kako lahka je bila in jaz tako slepa. Da nisem razbrala odgovora. Saj mi je povedal le to, kar sem nosila preveč globoko v sebi, da bi se spomnila.

            Sedela sva v tvoji najeti pisarni in reševala moje zdravstveno stanje. Saj ne, da je bilo z mojim zdravjem kaj narobe, saj sem zdrava kot dren. Pa vendar sem morala nekako upravičiti svoj obisk v tvoji 'ordinaciji'. Prevzela sem vlogo namišljenega bolnika, ki je nemočen, ki se mu ne sanja kako samega sebe »spraviti« v ravnovesje.
Pa tudi to ne drži. Kajti sama sem znala prav dobro opraviti s ponovno povezavo same sebe. Seveda s samo seboj!
To sem naredila natanko 13. junija 2014.

            Dopuščam možnost, da mi je ob tem, na nezavedni ravni, pomagala katera moja sorodna duša, moj Angel varuh ali pa celo Ti!
Vendar bo to za vedno ostalo zavito v skrivnostno tančico božanskosti. Bog mi s tako jasnim odgovorom, kot si ga želim sama, ne bo postregel na tej Zemlji. Nekatere stvari želi, da ostanejo zavite v kopreno skrivnosti in jih bo odkril šele potem, ko se srečamo tam nekje visoko nad oblaki.

            Ker pa sem iskala tisoč in eno možnost, da stopim pred tvoje oči, sem želela, da to narediš še ti! Namreč me Osebno ponovno povežeš!
Takrat pa se spomnim!
Ko sem dvignila pogled in se zazrla v tvoje oči, sem za trenutek osupnila od tega, kar sem videla.

            Si se zavedal, kako si me pogledal?
Si se zavedal, da se za trenutek nisi imel več pod kontrolo? To si se namreč ves čas izjemno trudil. Narediti name svojevrsten vtis.
Si vedel, da tvoje oči niso imele več tvoje barve?

            Barvo oči si zamenjal kot kameleon. Zasvetile so se v modrini, iz katere se je vsulo tisoče iskric.
Modrina tvojih oči ni bila primerljiva ne s sinjo modrino neba, ne s silno modrino morja, ki jo obsujejo sončni žarki. Bila je še čarobnejša. Bila je kot ljubezenski urok.

            Če bi se tisti hip spomnila, da urok izgubi svojo moč, če pljuneš trikrat čez ramo, mi tvoj pogled morda ne bi tako zvesto sledil skozi leto.

            Pa vendar! Danes vem, zakaj je tvoj pogled takrat zasijal v tistih, neopisljivo magičnih barvah.

            Tvoje oči sem napolnila z mojim pogledom.
Zato, da so tvoje oči zažarele z mojo Ljubeznijo!

 

Zapisala po resničnem dogodku: Simona Babič
19. julij 2015

 

KRATKA »IGRA«

 

Scenarij in režija: Simona Babič

Iluzija kostumografinje (oblačila unisex): teniske NIKE, kavbojke TOMMY HILFIGER (dopušča se druga znamka), majica TOM TAILOR

Igralska zasedba: Ona in On

-------------

ONA: Toda, kaj nisi odstopil? Od »službe« naravnega zdravilca? Mar nisi rekel …?

ON: Kakor so se stvari odvijale, bi kmalu ostal brez vsega. Toda ne morem pozabiti, kar sem se naučil, za kar sem porabil življenje. Ali pač lahko?

ONA: Kaj bi mi rad povedal? Pridi z besedo na dan. Kaj se dogaja?

ON: Mogoče bi morala ti povedati. Ti mi povej, kar bi ti jaz rad povedal. Če se boš zmotila, te bom popravil.

ONA (si vzame čas za razmislek): V redu, povedala ti bom!
Prvič ni bilo naključje, da sva se srečala v društvu za naravno zdravljenje. Je res?

ON (je tiho, kot Zemlja, ki čaka, da vzklije seme, ki ga je zasadil)

ONA: Drugič, midva imava neke vrste mističen dogovor, ki sem ga jaz očitno pozabila, ti pa ne. Verjetno sva se srečala pred par tisoč leti, leto gor ali dol. Všeč nama je ista vrsta dogodivščin, najbrž sovraživa isto vrsto negativcev, oba se učiva z veseljem in enako hitro. Ti imaš zagotovo boljši spomin. Enkrat sem brala tvoje misli. V njih si rekel: »Podobno privlači podobno« in takrat si mislil na najino ponovno srečanje. Kako mi gre?

ON: Najprej se mi je zdelo, da boš dolgovezila, ampak mislim, da imaš nekaj možnosti, da ti tokrat uspe. Boš nadaljevala?

ONA: Ni mi potrebno nadaljevati, ampak potem ne boš vedel, kaj jaz mislim, da vem. Jaz pa se želim naučiti še kaj več. In ti tudi, to slutim. Kaj te vleče, da se družiš z ljudmi, kot sem jaz? Vse tvoje moči ljudskega zdravilca, so zate le stranski rezultati. Ti me ne potrebuješ? Ali sploh kaj potrebuješ s tega sveta?

ON: Tukaj se motiš? Povej zakaj sem pustil »službo« … ali veš ?

ONA: Vsi so hoteli, da bi delal čudeže zanje?

ON: Izčrpali so me ljudje, ki jim ni bilo mar, kaj sem jim povedal. Lahko bi jim govoril, da naj prisluhnejo sami sebi, lahko bi jim rekel, da že vse imajo, pa jih ne bi pripravil do tega, da bi iskali v sebi. Da bi jim bilo mar zase, ker jim je vedno mar za druge. Drugi imajo vse to, kar nimajo sami. Lahko sem vlekel denarce iz njihovih žepov, razumeš? Nikoli jih ne bi pripravil do tega, da bi jim bilo mar?

ONA (vedela je, da je umiral od želje, da bi povedal, kar je vedel in nikomur ni bilo mar, da bi poslušal): No, sam si prosil. Če si odvisnik od tega, kar dela nekdo drug, mislim, da imaš res velike težave.

ON (dvigne glavo in poblisne z očmi): Ti, veš kaj? PRAV imaš!

ONA: Kaj se je zgodilo z mano, da lahko sedaj povem vse te stvari!
Še vedno, pa ne najdem odgovora, zakaj smo sploh tukaj?

ON: Kaj praviš na to, da smo tukaj zato, da se zabavamo in učimo.  Ali zaradi obojega skupaj. Se spomniš boljšega odgovora?

ONA: Na primer gledanje filmov, kot bi gledal Življenja drugih ljudi! Zakaj bi torej izbral slab film, dramo, srhljivko … slabo Življenje?

ON: Ni ti potrebno gledati njihovih filmov in njim ni treba gledati tvojih.

ONA: To je naša Svoboda. Torej so nekateri ljudje nesrečni, ker so nesrečo izbrali?

ON: Ja, in to je čisto v redu! Dovoljeno nam je verjeti, da smo ranjeni do katerekoli grozljive podrobnosti. Vse kar je omejeno s prostorom in časom, je film in iluzija.

ONA: … vsaka iluzija potrebuje prostor in čas, da se doživi. Zadnjih 365 dni sem gledala samo svoj film. In bilo je zelo napeto, tudi grozljivo, celo smrtno nevarno, ampak sem splavala izpod mulja na gladino vode. To mi je uspelo! In veš, kaj me je čakalo, ko sem pokukala iz vode?

ON: Sonce! Vem, zato ker si sedaj tukaj. Ti si kot Sonce, ki sije. Tudi na mene.

ONA: Ali si instiktivno zaznal vzporednico s svojim Življenjem? Torej je res domišljija tista, ki rojeva nove zgodbe. In tako resnično vsaka iluzija potrebuje prostor in čas, da se doživi.

ON: Poglej v nebo!

ONA (nagla sprememba pogovora jo tako preseneti, da pogleda v nebo)

ON: Izberi si oblak.  Ali je popoln?

ONA: No, oblak je vedno popoln, kot je popolno nebo.

ON: Praviš, da je nebo, čeprav se vsako sekundo spreminja, vedno popolno?

ONA: Ja! Tudi morje je popolno, čeprav se vedno spreminja.

ON: Torej ne bova mirovala in bova popolna!

ONA: Tako je! Nočem prihodnosti. Niti preteklosti. Dovolj mi je ta trenutek. In naslednji in naslednji …

ON: Kot oblak, ki ne ve, zakaj se giblje ravno v tej smeri in s tako hitrostjo …

ONA: Ali kot morje, ki ne ve zakaj se valovi ravno v tej smeri in s tako barvo …

ON: Če pa hočeš kakšen oblak odstraniti iz svojega življenja, ne delaj velike stvari iz njega. Umiri se in ga odstrani iz svojih misli. To je vse, kar je potrebno. Ne potrebuješ negativnih vezi.

ONA: Prav izjemen učenec si, veš?

ON: Lahko je pozabiti naše trenutke znanja in misliti, da so bili samo sanje. Ali čudeži preteklih dni.

ONA: Pišeš lahko tudi neumnosti. Izvirni greh je omejevati bitje.

ON: Vse ovire si postavimo sami. Če hočeš, lahko narediš, da je videti, kot da hodiš skozi stene.

ONA: Misliš, kako spraviti svoje telo skozi iluzijo materialne ovire, imenovane zid?

ON: Telo je iluzija in zid je iluzija. Osebnost je resnična. Torej?

ONA: Razpravljaj o svojih omejitvah in obdržal jih boš. Pa vendar, kaj ti resno o tem, da ni težko hoditi skozi stene? To je nemogoče.

ON: Lahko sediš na oblaku in letiš z njim kamor je že namenjen, a hoditi skozi zid je nemogoče? Če je osebnost resnična, je iluzija ne more omejevati.

ONA: Vem ja, če bom v nedogled ponavljala nemogoče, zato težke stvari ne bodo nenadoma postale lahke. Razumem sedaj tvoj pogled?

ON: Ko me boš res razumela, bo čas, da te za nekaj časa pustim samo.

ONA: In to bo takrat, ko bom sprejela, da Jaz živim v tem svetu! Svojem svetu.

ON: Svobodni smo, da delamo, karkoli si želimo.

ONA: Vse dokler nekomu ne škodujemo.

ON: Poglej, mi odločamo o vsem. Nihče drug. Mi izbiramo. Nikomur ne moreš škodovati. Drugi lahko izsiljuje, da ga bo bolelo, če ne bom živel tako, kot si to predstavlja in želi namesto mene.

ONA:  Čutim ja, krvosesi, ki bi pili kri, se skrivajo po kotih. Nihče ne more piti naše krvi, če mu ne dovolimo. Torej ne moremo nikogar raniti, ker si vsak sam izbere ali bo ali ne bo ranjen.

ON: No torej? Smo svobodni ali nismo? Delaj karkoli ti srce poželi.

ONA: Vse kar doživljamo in vsakega, ki srečamo, je točno tam, kamor smo ga postavili mi sami.

ON: Zato pa ni izgovorov. Vesoljni zakon poskrbi, da podobno privlači podobno. Samo bodi, kar si. S tem privlačiš tiste, od katerih se imaš kaj naučiti in hkrati odvračaš tiste, ki se od tebe nimajo ničesar naučiti.

ONA: Ampak vmes si lahko tudi zelo osamljen.

ON: Ne pozabi na domišljijo. Če je imaš v izobilju, potem so zate vse stvari možne.

ONA: Kaj mi manjka vere? Se zato kdaj svet obrne proti meni?

ON: Samo, ko sama tako hočeš! Ta svet je to, kar misliš, da je.

ONA: Imam pa eno zvesto prijateljico, ki mi pomaga vedno, ko jaz tako hočem. Ime ji je Sanjasidomišlja. Z njo se največ igram. Veliko me je tudi naučila. Povedala mi je, da če želim nekaj privabiti v svoje življenje, si naj samo predstavljam, da je že tam. In ob tem ne smem pozabiti, da si tudi sebe zamišljam ob tem kar privlačim. Za začetek bom pritegnila samo bralce, k branju moje »nove« knjige. Jutri bom pritegnila ves svet! In veš kaj je najbolj čudno. Deluje!

ON: Si to res želiš? Ti je res potrebno, da bi pritegnila, navdušila ali pretresla ves svet. Meni zadostuje, da samo živim svoje življenje in sem srečen. Seveda pa vsak lahko za preživetje dela, kar si želi. Na koncu se vsi zagovarjamo samo za svoje življenje. In to pred eno samo osebo. In ta oseba smo …

ONA: … mi sami!

ON: Pa še to se nam ni treba. Čeprav je za nas večino zanimivo vedeti, zakaj delamo stvari točno tako kot jih delamo.
Tebe pa svarim, bodi previdna. Izbiraš torej, da boš ljudem govorila, kako naj živijo, kaj naj delajo. Rada bi bila ljubljena, toda vseeno imaš samo eno prijateljico in si večkrat osamljena.

ONA: Pravkar me je prešinilo: »Zlato pravilo je, da zlatega pravila ni!«
Kaj potem, če nihče več ne prebere moje knjige! Kaj potem, če ne bo bralcev!
Kaj me briga! Jaz zase vem. Jaz zase govorim. Pa če to kdo sliši ali ne, pa če to kdo ve ali ne.
JAZ VEM, KAR JAZ VEM. Enostavno vem. To zadostuje.
Knjiga stane 27 €, v gotovini. Če to ni v redu, je pač škoda.

ON: Veš kaj?

ONA: Kaj?

ON: … heheeee, pa ti je uspelo, da me nasmejiš od srca … sem ti rekel, da boš »lepega« dne poletela kot metulj.  Vem, nisi mi verjela. Smejala si se, češ »ti kar govori pravljice«.
Čestitam! Pravkar si diplomirala. Metuljček cekinček … !

ONA: Kaj pa ti? Ti je še pomembno, da tvoje besede nisem vzela preveč resno? Zdaj veš tudi ti. Ni ti potrebno, da s komerkoli deliš svoje znanje o svetu, da te kdorkoli sliši. Lahko izbereš, da ne rečeš ničesar. Tvoja sreča ni odvisna od nikogar.

ON: Kakorkoli … si pa »faca«!

ONA: Ti tudi. Pa še lepo ti pristajajo te tvoje nove teniske, tako mimogrede, za konec!

                                                                                                          - KONEC –
(Če verjameš vanj! Če ne, pa si pripiši sam!)

ZAPISALA: Simona Babič
13. junij 2015, Slov. Bistrica

Naprej

Moja prva knjiga

VZHOD SONCA - PONOVNO SIMONCA

Knjiga govori o očem prikriti ljubezni dveh, ki sta se srečala v nekem društvu za naravno zdravljenje.
On, izostren zdravitelj, ki se med vsem ostalim že vrsto let ukvarja z raziskovanjem naravnega zdravljenja in ona, ki je zdraviteljica šele želela postati.
Knjigo pripoveduje v prvi osebi Ona, ki se je tekom dogodkov zaljubila v »svojega« zdravitelja.
Ob tem pa spoznavala samo sebe, srečala vse svoje strahove preteklosti in tudi tiste, ki so nakazovali njeno prihodnost.
Ker je prostovoljno privolila v naravno zdravljenje, je bila vključena v proces ozdravitve, kot si je ni mogla predstavljati niti v svoji najbolj bujni domišljiji.
Kako je napletla, da je do tega zdravljenja sploh prišlo in kako je kot morska sirena vabila Njega v svoj objem, podrobno razkriva vsebina sama. Na koncu se je zatekla v odročno, staro vasico, kjer se je daleč od doma in vseh vsakdanjosti, dogodilo da je spremenila svoj pogled na Življenje.
Ob tem pa se je na svojevrsten način poglobila v raziskovanje tako Ljubezni, kot tudi vrste novodobnega alternativnega zdravljenja, ki se danes pojavlja že povsod po svetu in se imenuje Ponovna povezava.
Zanimivi so zaključki do katerih se je dokopala, kajti vsi so bili tesno povezani z vsem, kar je doživljala ob iskanju svoje ljubezni Življenja.
Odgovore je iskala tako med ljudmi, ki so ji prihajali nasproti naključno, kot tudi vsemi, ki jih je že poznala.
Ali naravno zdravljenje deluje in kdaj ter kakšna je cena zanj, so vprašanja, ki bodo marsikomu odprla nov pogled na tovrstno delovanje ljudi, ki znajo delati s temi »višjimi energijami«?
Ali je našla svojo ljubezen Življenja in zakaj je tako goreče sledila klicu svojega Angela varuha, razkriva pogled ženske, neumorne iskalke sorodne duše?
Duše, ki bi slišala njeno srce, čutila z njeno bitjo, imela podobno umovanje in s katero bi doživljala medsebojno telesno privlačnost. Se lahko srečata že danes ali šele mogoče »enkrat« v prihodnosti?

 
Avtorica knjige: Simona Babič
Naprej

NAKUP KNJIGE:

VZHOD SONCA
PONOVNO SIMONCA

Avtorica: SIMONA BABIČ
Oblikovanje: ALEŠ BOŠKOSKI
Jezikovni pregled: MOJCA ANDREJ
Fotografija: SIMONA BABIČ
Tisk: TISKARNA BABIČ BABIČ STOJAN s.p.
Izdano v samozaložbi: PISARKA SIMONA
Leto izida: 2015
Nosilec avtorski pravic: © SIMONA BABIČ
CENA TISKANE KNJIGE: 24+3*=27 EUR
CENA E-KNJIGE: 14+3*=17 EUR
*znesek namenjen: Sonček- Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije

OBVESTILA

IN

SAMOINICIATIVNI ODZIVI

PRVA PREDSTAVITEV KNJIGE, 15. maj 2015, viteška dvorana Bistriškega gradu, Slovenska Bistrica

*Med samo predstavitvijo knjige je Vladimir napisal pesem:

ledo16

*16.5.2015 ob 14:10 uri:
Ojla ga. Pisarka!
Knjigo sem prebrala na en dih. Čestitam ti za pogum, strast, iskrenost in veliko resnic, ki si jih vtkala v zgodbo. Ponosna sem nate in ko sem brala, sem se skupaj s tabo prebijala skozi labirint tvoje poti.
Naj ti Sonce sveti, tudi ko bo skrito za oblaki. Besede so tvoje velike prijateljice in ti si vrhunska skladateljica, ki jih pretanjeno spredaš v simfonijo odlične zgodbe.
Objem, Petra

*23.5.2015
Simonca, v enem prebrala tvojo knjigo. Res si sonce. Če boš kdaj z biciklom ali kar tako tu mimo, bi z veseljem počvekala o njej. Vse dobro na tvoji poti in en velik objem, Mojca
 

*2.6.2015, Vlasta

Odzivmolitev

* 9.7.2015

Pozdravljena gospa Simona:;)
Pravkar sem do konca prebral vašo knjigo in moram priznati, da mi je bila všeč.

Sam sem že od nekdaj mnenja, da je duhovnost "zastonj" in da je nimamo pravice zaračunavati in prav z velikim zanimanjem sem prebiral vašo knjigo, kako se bo zgodba o reconectanju razpletla. Na koncu sem dobil potrditev že znanega. Osebno poznam dva "duhovna guruja", ki sta bila nekoč odlična marketerja, tržnika, danes sta pa največja duhovneža. V bistvu sta se pa duhovnosti posvetila, ker je to dobra tržna niša in se da z njo lepo zasluziti :-)

Kar se vase knjige tice pa sem si želel vzeti čas. Najprej sem prebral 30 strani in rekel sem si, da zna biti stvar zanimiva. Ker sem običajno v gužvi sem si rekel, da si jo vzamem na morje. Bral sem jo počasi 30 strani na dan in o njih tekom dneva razmišljal. Želel sem uživati v branju in si pričarati eno zelo napeto nadaljevanko.

Danes sem jo prebral do konca in želim vam povedati, da imate izjemen smisel za pisanje.

Želim vam vse dobro.

Lep pozdrav
Edvard


Kontakt

Pisarka Simona
E-pošta: ponovno.simona@gmail.com